Glede na stopnjo zavesti, ki se počaaasi dviguje, žal vprašam – ˙še vedno˙ ?

Žal marsikdo ne prepozna, da se lahko tvoj duhovni učitelj skriva v beraču, v čistilki ali pa v predsedniku države. Minilo je ravno 12 let, odkar je od nas odšel bivši predsednik Janez Drnovšek, ki nam je vsekakor širil obzorje. Namenoma ob njegovem imenu nisem napisala dr., kajti te titule v duhovnosti ne štejejo. Štejejo le v našem nabitem egu, ki ljudi ocenjuje glede na titulo, položaj v službi, avto v katerem se voziš, če imaš znane prijatelje, na katere svetovno znane destinacije hodiš na dopust in najpomembnejše, glede na tvoj finančni položaj v družbi.

Včasih slišiš od preprostih ljudi take modrosti, da začutiš njihovo srčnost, dobroto in predvsem čutnost. Da te čutijo ne glede na to kaj si, s kom se družiš in koliko si lahko privoščiš. 
Dragi moji, zavedajmo se, da ko bomo odhajali iz tega sveta, ne bomo s seboj odnesli hiše, avta in velike cule z denarjem ali bitcoini. Odnesli bomo doživetja in vse svoje občutke, ki smo jih iskreno doživeli. Vse srečne trenutke, ko smo se lahko povezali sami s sabo in z vsemi bitji tega planeta in te trenutki štejejo. 

Zadnja leta imam priložnost, da potujem sama s prijatelji, brez otrok v dežele, kjer srečam preproste ljudi, ljudi, ki imajo drugačne navade (budiste, hindujce, muslimane,…), še vedno pa ljudi, ki živijo na istem planetu kot jaz. Zakaj sem poudarila brez otrok? Kot prvo, imajo moji otroci pred sabo še veliko let, ko bodo prav tako lahko potovali po svetu in bodo države odkrivali popolnoma drugače, saj jim ne bo na vsakem koraku težila mama, imeli bodo priložnost spoznati, doživeti in raziskovati druge kulture, druge ljudi na svoj način. Upam, da bo čim bolj radoveden, spoštljiv in da bodo naredili tudi kaj, kar v moji prisotnosti ne bi in bi jim bila ob tem odvzeta dragocena izkušnja. 
Ko bodo bolj zreli, bolj odrasli in ko bodo lahko sami hodili na okoli, bodo vsekakor gledali na življenje, okoliščine in dogodke, ki se jim bodo dogajali drugače. In drugič, jaz doživim potovanje popolnoma drugače, če se lahko povežem sama s sabo in sledim svojemu instinktu. Spoznam ljudi, ki jih sicer nikoli nebi, povežem se z domačini, ki me sprejmejo med sebe in mi zaupajo svoje zgodbe in tako jih lahko resnično začutim. 
Ni lepšega, ko te ulični prodajalec povabi zadaj v trgovino na čaj, ga skuha pred tabo in ti ponudi prigrizek, ki veš da si ga težko privošči. Ko ti razloži, da nekaj mesecev na leto živi v tisti sobici z izhodom na ulico. Spi med izdelki, ki jih prodaja. Na tla si pogrne deko in v istem stavku razlaga, kako njegova družina nekaj ur vožnje stran tik ob puščavi izdeluje izdelke, ki jih on prodaja. Vse to razlaga z žarom v očeh, s tako toplino, da čutiš, kako se lahko povežeš z njegovim bitjem, da čutiš tisti občutek sreče, ki ga nikoli ne bi doživela, če bi ob sebi imela otroke, ki bi s svojim razposajenim smehom že zdavnaj zbežali daleč naprej, jaz pa bi nervozno gledala, da se ja ne bodo izgubili v množici ljudi, istočasno pa bi zamudila doživetje, ki mi je v marsikateri stvari razširilo obzorje. 
Tisti čaj, ki ga je naredil posebej zame ima okus, kot da bi pila iz čarobnega čajnika. In ravno s tem čarobnim čajnikom sem doživela občutja, ki jih ne bi mogla kupiti z nobenim denarjem. 

Strinjam se, super je, da imamo neomejeno denarja in da lahko živimo življenje kakršnega si želimo, vendar zavedajmo se, da najpomembnejše izkušnje in občutki ne pridejo od ljudi, ki se vozijo v dragih avtomobilih, nosijo obleko in aktovko in dobivajo visoko plačo. To so okraski za naš ego, naš um, da nam nekdo hitreje zleze pod kožo. Če nekdo obvlada abecedo v poslu, še ne pomeni, da jo tudi v življenju in to je abeceda, ki se jo moramo učiti. In le tisti, ki lahko prepozna modrosti in stvari, ki resnično štejejo, ki bodo pomembne, ko se bo naše življenje zaključevalo, le tisti ne bo ničesar obžaloval.

Tajča